Sto družin iz betona, v eni je zlato — in nihče ne ve, v kateri

Maja 2026 je v galeriji Mulec na Trubarjevi v Ljubljani stalo sto majhnih betonskih kipov. Na prvi pogled enakih. Vsak je družina: figure, postavljene v krog, obrnjene druga proti drugi, posajene na betonski čolnič.

V devetindevetdesetih je zalita bakrena žica, dolga dva metra, navita v dvojno vijačnico. V enem samem je ista dvojnica iz zlata. Žica gre v kalup pred vlivanjem, zato na zunaj ni videti ničesar — in nihče ne ve, kateri kip je zlati. Tudi kipar ne.

Zakaj ravno dva metra

Dva metra nista naključna. Toliko meri DNK, zvit v eni sami človeški celici. V vsakem kipu je torej gen — zakopan v družino, ne v posameznika.

Od tod tudi cena. Razstava se sklicuje na Georgea Pricea, populacijskega genetika, ki je izpeljal enačbo altruizma: matematiko tega, zakaj se družina žrtvuje za družino. Price je enačbo zapisal, nato pa se je z njenimi posledicami spopadal do konca življenja. Kipar temu reče Price performance. Na otvoritvi je kip stal 250 evrov, med razstavo 500, po zaprtju 1000.

Zlata je pri tem petindvajset gramov — bistveno več, kot je kdorkoli plačal. To so vsi vedeli, ko so vstopili.

Stava, ne uganka

Katalog delo postavi ob Duchampovo Monte Carlo Bond: umetnost, narejena kot stava. Razlika je v tem, da Duchampove obveznice ni bilo treba uničiti, da bi izvedel, ali si zadel.

Tu jo je. Kip lahko imaš vse življenje in nikoli ne izveš, kaj je v njem — razen če ga razbiješ. Tisti trenutek dobiš odgovor in izgubiš kip.

Večina jih je zdaj po različnih domovih. V nobeni od teh hiš nihče ne ve.

Bela kot vrnitev domov

Vsi kipi so beli. Kipar pravi, da se z belino vrača »domov«, k antiki — ki je bila sicer pobarvana, a ne vsa; enako srednji vek, ki je bil v veliki meri polikromiran. Belino materiala sta izbrala na primer Klaus Sluter in Michelangelo: material sta pustila govoriti zase, zato ga nista barvala.

Belina je tudi danes lahko provokativna. »Beli« material kot privilegiran material.

Odlitke je ustvaril z drobnim peskom in belim cementom, da je dosegel večjo belino, dodal pa je še mikrovlakna za trdnost. Vsak kip tehta šest do sedem kilogramov. Na razstavi je bilo tudi nekaj večjih marmornih kipov: srednji od dvajset do trideset kilogramov, največji šestdeset.

Sto različnih, čeprav enakih

Vsak od stotih je unikat, čeprav so si na prvi pogled podobni. Kipar je izdelal deset kalupov in v vsakem po deset kipov — kar je zgornja meja, da se ulitek še šteje za original, podobno kot pri tisku grafik.

Ob daljšem opazovanju se med figurami pokaže lastna dinamika. Nekateri otroci gledajo navzgor ali vstran; kipar je izhajal iz kipa Svetovid, kjer so pogledi usmerjeni navzven. Ponekod je površina »mehurčkasta«, kar kipom daje patino antike.

Pogled članov navznoter je mogoče brati kot namig, da je treba sebe spoznati navznoter — sebe pa ne spoznaš v čistem individualizmu, ampak šele v odnosih, v skupnosti, v družini, skozi katero rasteš.

V projekt je kipar vstopil skupaj s soprogo Vilmo Ducman, sodelovali pa so tudi širša družina in prijatelji.

Delo si lahko ogledate med deli, razstava pa je popisana med razstavami.